Vaša pot do boljšega življenja se začne tukaj

Individualna psihoterapija pomeni srečanja, v katerih sodelujeta samo terapevt in klient. Srečanje traja približno 50 minut. Najpogosteje priporočen ritem je enkrat tedensko. Glede na potrebe klienta je lahko tudi redkeje, pa tudi pogosteje (dvakrat ali trikrat tedensko).

Cilj individualne terapije je reševanje težav, pa tudi ozaveščanje in sprejemanje sebe ter drugačen pogled nase in na socialno okolje. Oseba najde nove načine za vzpostavljanje zrelega in konstruktivnega stika z okoljem. Posledično se počuti bolj zadovoljno, izpolnjeno in svojo življenjsko energijo usmerja bolj ustvarjalno.

Skupinska psihoterapija podobno kot individualna pomaga ljudem izboljšati načine spoprijemanja s težavami. Tukaj pa se oseba poleg terapevta sreča tudi s skupino ljudi. Ta vrsta terapije je usmerjena v interakcije med člani skupine, zato je še posebej primerna za osebe, ki imajo težave v socialnih odnosih.

Skupina predstavlja socialno okolje v malem in nam kot taka ponuja:

Partnerska terapija najpogosteje pomeni delo s partnerjema. Lahko pa se uporabi pri delu s katerima koli dvema bližnjima osebama (brat in sestra, mati in hči, mati in sin, oče in sin, dva prijatelja itd.). Pri tej vrsti terapije klienta ob pomoči terapevta rešujeta svoje konflikte, se učita izražati čustva na konstruktiven način, spoštovati različnosti in negovati partnerski odnos ter ozaveščata, katera prepričanja in stališča ovirajo njun odnos v zakonu, s partnerjem itd.

Partnerska terapija se najpogosteje uporablja, kadar:

Ta oblika terapije je usmerjena v delo z osebami, ki načrtujejo sklenitev zakonske zveze ali so jo pred kratkim sklenile.

Izbira zakonskega partnerja in odločitev za poroko sta ena najpomembnejših življenjskih odločitev vsake osebe. Izbira zakonskega partnerja je odvisna od stališč, vrednot in navad vsakega posameznika. Partnerja se najpogosteje izbirata po zgledu uspešnih partnerskih odnosov staršev ali pa zavračata tisto, kar se je v primarni družini izkazalo za neuspešno.

Včasih osebe sklenejo zakonsko zvezo tudi pod pritiskom okolice, čeprav v resnici niso našle prave osebe zase in se za ta korak ne počutijo pripravljene.

Osnovni pogoj za harmoničen in srečen zakon je separacija oziroma odcepitev od svoje družine. Izbrati „pravo“ osebo za življenjskega sopotnika ni lahko. Če niste prepričani, ali se odločate prav, se obrnite na strokovnjaka. Iskanje nasvetov pri prijateljih in sorodnikih ni idealna rešitev, saj ti ne morejo biti nevtralni in nimajo strokovnega znanja.

Sodoben način življenja, hiter tempo in vse manj prostega časa so velik izziv, zlasti za starše. Ti so razpeti med bojem za preživetje in potrebo po zagotavljanju čim večjih materialnih sredstev na eni strani ter potrebo, da se posvetijo otrokom, na drugi strani.

V takšnih razmerah smo pogosto nervozni, preveč zahtevni ali preveč popustljivi. Otroci nimajo sposobnosti odraslih, da bi izrazili svoja čustva, strahove, razmišljanja itd. Mnogi se v takšnem položaju obrnejo k virtualnemu svetu računalniških iger in interneta ali pa najdejo druge načine spoprijemanja z negativnimi občutki. Tako se otroci vse bolj odtujujejo od staršev, vrstnikov in socialnega okolja, pri čemer se njihove psihične težave le poglabljajo. Psihoterapija vam lahko pomaga vzpostaviti stik z otrokom ter prepoznati in zadovoljiti njegove pristne potrebe, ki na prvi pogled niso vedno jasno vidne.

Starši se vsekakor vključijo v obravnavo z otroki.

Razveza staršev je velika sprememba v otrokovem življenju. Otrokom je predvsem težko razumeti, kaj se je zgodilo staršem in zakaj se je zgodilo. V novi situaciji, ki je ne razumejo v celoti, otroci občutijo veliko negotovost, strah pred zapustitvijo in žalost zaradi odhoda enega od staršev. Mnogi otroci verjamejo, da so sami krivi za razvezo, in čutijo potrebo, da bi jo preprečili. Zelo pomembno je iskreno odgovoriti na vprašanja, ki jih otrok postavlja. Otroku je treba razložiti, da ni kriv in nikakor ne more biti kriv za razvezo ter da ljubezni med staršema ni več. Mnogi otroci se bojijo, da bo, če sta se starša nehala ljubiti, nekega dne izginila tudi ljubezen do njih. Treba jim je pojasniti, da gre za drugo vrsto ljubezni in da ta ne more izginiti. Otroci v stresni situaciji potrebujejo občutek varnosti, empatijo in razumevanje.